Pomen vadbe za ohranjanje oziroma razvijanje gibalne in funkcionalne sposobnosti pri starejših
Med najbolj pomembne gibalne in funkcionalne sposobnosti, ki jih je pri starejših potrebno vzdrževati in razvijati so moč, gibljivost, vzdržljivost, ravnotežje in koordinacija.
Za temeljno človekovo držo tako v stoječem kot sedečem položaju, za osnovno gibanje kot sta hoja in tek, za vse dejavnosti, pri katerih je potrebno premikati lastno telo ali različna bremena ter pri premagovanju različnih naporov, potrebujemo moč. Moč je najučinkovitejše sredstvo izmed vseh oblik vadbe za zmanjšanje napredovanja osteoporoze, izboljša aktivno gibljivost, ravnotežje ter pomaga zmanjšati simptome različnih kroničnih bolezni. Ker je moč človeku nujno potrebna, moramo zanjo skrbeti tudi v pozni starosti. Strokovnjaki ugotavljajo, da lahko s pravilnim treningom vplivamo na moč prav v vseh življenjskih obdobjih.
Gibljivost je gibalna sposobnost, ki nam omogoča določen razpon gibanja v posameznem sklepu ali sklepni verigi. Predstavlja pomemben dejavnik telesne pripravljenosti, saj primerna raven gibljivosti pomaga pri odpravljanju pomanjkljivosti pri telesni drži, prispeva k splošnemu dobremu počutju ter manjša možnosti za nastanek poškodb. Med drugim zmanjšuje psihično napetost in omogoča sposobnost za opravljanje vsakodnevnega dela.
Vzdržljivost (aerobna) je funkcionalna sposobnost, ki omogoča, da nek telesni napor oz. aktivnost izvajamo dlje časa, brez da bi morali zmanjšati njegovo intenzivnost. Aerobno vzdržljivost razvijamo in ohranjamo z aerobnimi aktivnostmi. Gre za aktivnosti, ki trajajo več kot 10 min in jih premagujemo z nizko do srednjo intenzivnostjo. Telo se na vadbo vzdržljivosti odzove s številnimi prilagoditvenimi procesi, ki imajo pozitiven funkcionalni in zdravstveni pomen. Kot vse druge gibalne in funkcionalne sposobnosti, tudi vzdržljivost s starostjo upada, vendar strokovnjaki navajajo, da je mogoče določeno raven s primerno vadbo ohranjati ali celo izboljšati.
Ravnotežje je gibalna sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki so potrebni za vračanje telesa v ravnotežni položaj, če je ta porušen. Vadba za ravnotežje je povezana z izboljšano koordinacijo delovanja mišic, kar vpliva na boljše ravnotežje celotnega telesa. Ker so starejši nagnjeni k padcem in posledično zlomom kosti in sklepov, moramo tudi razvijanju in ohranjanju ravnotežja namenjati veliko pozornosti. Sposobnost ravnotežja lahko z vadbo v veliki meri izboljšamo, vendar se ta s prenehanjem kmalu povrne na izhodiščno raven, zato je vadbo potrebno izvajati redno.
Koordinacija je gibalna sposobnost, ki ji strokovnjaki pravijo kar gibalna inteligenca. Odgovorna je za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih gibalnih nalog. Je sposobnost najbolj usklajenega gibanja nasploh, še posebej v nenaučenih, nepredvidljivih in zapletenih gibalnih nalogah. Z leti se sposobnost koordinacije slabša, zato tudi vadbe za ohranjanje in izboljšanje koordinacije ne smemo zanemarjati.
Vadba v starosti mora biti skrbno načrtovana. Vključevati mora vaje za krepitev glavnih mišičnih skupin, vaje za ohranjanje in razvijanje gibljivosti in koordinacije ter aerobne aktivnosti za izboljšanje srčno-žilnega sistema. Najbolje je, da se starostniki pred pričetkom izvajanja katerekoli telesne dejavnosti posvetujejo s svojim zdravnikom glede morebitnih omejitev pri vadbi. Intenzivnost vadbe morajo prilagoditi svojemu zdravstvenemu stanju in vaditi zgolj z intenzivnostjo, ki jo dopušča njihova telesna pripravljenost. Predvsem pa je pomembno, da vadbo izvajajo pravilno in redno.
Staranja in z njim povezanih degenerativnih procesov žal ne moremo preprečiti, lahko pa storimo nekaj, s čimer si bomo polepšali čas v tretjem življenjskem obdobju. Med to v prvi vrsti prav gotovo spada redna in skrbno načrtovana telesna dejavnost, s katero bomo upočasnili degenerativne procese, na vadbi pa stkali tudi nova prijateljstva.
